OBRED PREOBRAZBE
Likovno ustvarjanje razvija potrebo in željo po odprtosti, razkrivanju in izpostavljanju podob, kjer se pogostokrat te vključujejo v sodobni interdisciplinarni ritem izraza. Likovne podobe, kakršne ustvarja Vera Stanković, se soočajo z osebnimi izkušnjami, saj so preplet občutenj in spoznanj lastnega življenja ter časa in prostora, v katerem ustvarjalka živi. Toda da bi se videne podobe povezovale v spominske, simbolne, konkretne ali asociativne ravni ter tako izoblikovale nove pomene ali prostore znotraj ritma življenja, se pogostokrat mora pojaviti določena preobrazba. Vera Stanković se ukvarja prav z raziskovanjem preobrazbe; najprej jo izloči iz lastnega najglobljega bistva podob, jo nato prenese v mehko in voljno glino, kjer se ideja preobrazi v končnost oblike in pomena. Tako se vedno znova vzpostavlja menjava med nosilcem podobe – umetničinim osebnim ali najglobljim idejnim bistvom ter materializirano obliko tega bistva, običajno ujeto v različno oblikovana in postavljena človeška telesa. Umetnica v večini stvaritev, narejenih predvsem v glini, napotuje nase, na svojo osebno zgodbo, ki jo razgrajuje skozi dinamične različnosti oblik, pogostokrat presegajoč snovnost z idejnimi plastmi večpomenske simbolnosti. Tako nastajajo nekakšne zaustavljene podobe, kjer je ritem življenja zamrznil, otrpnil kot izgubljeni spomin. Negibne podobe povezuje tudi v večje skulpturne sisteme, skoraj scenografsko urejene postavitve, kjer prevladuje večja razgibanost zlita predvsem z idejo obrednosti oz. osebne ritualnosti. Obrednost se torej vzpostavlja prav skozi proces nastajanja, udejanjanja in postavitve. Prav postavitev se lahko razširi tudi v aktivno – efektivni postopek, ki približa razstavo performansu, kjer pri postavitvi aktivno sodelujejo tudi gledalci.
S podobami človeškega telesa v različnih položajih, kot nekakšnih krajih ali prostorih podob, se umetnica kritično in čustveno odziva na minevanje in nezmožnosti celovitosti življenja. Serija glinenih del, oblikovanih v pozicijah ali položajih fetusa, ko je telo stisnjeno v zakrčenem ležečem položaju, nosi naslov Embryo vrt. Stankovićeva skozi skrčenost močno izpostavi občutenje trpečega. Embrionalne pozicije bitij umesti v ritualnost pokopa, kar to serijo glinenih del in samo postavitev popelje na potovanje skozi stopnjevano obrednost. Namreč vsako skrčeno telo vsebuje tudi cvet, optimistično znamenje upanja in nove rasti, ki naj požene iz krčevitih teles. Gledalci bodo skupaj z umetnico na postavitvi polagali glinena telesa v prej izkopane jame. Razporejene brez vnaprej določenega zaporedja ali logike, toda postavljene tam, kjer se začuti določena energija. Skozi obredno dejanje pokopa naj bi se vzpostavilo občutenje preseganja prostora in časa, ki omejujeta živo telo in vse strahove, ki se porajajo z njim. To je tudi znamenje, nekakšen zapis, zaznava ali prisotnost (same umetnice), ki lahko traja veliko dlje kot traja postavitev. Kiparka bo namreč po končani postavitvi vsaj eno od zakopanih glinenih skulptur pustila v zemlji, v neskončnosti postavitve, neskončnosti obrednega dejanja. Tako osmišljena in oblikovana postavitev približuje vsa dejanja elementom iniciacije, kjer se skozi proces materialnosti in spiritualnosti subjekt približuje posebnemu stanju spoznave in čutenja. Sprva morbidno, mogoče celo groteskno dejanje pokopavanja fetusom podobnih figur, se najprej usmerja v estetiko posebne žalobnosti, toda skozi celoten postopek dejanja umestitve teles v zemljo, skozi ritem pokopa, izpostavlja tudi idejo rasti novih sadov, mladih zeli polnejših novih možnostih, novih življenj. Iz sprva pesimističnega dejanja umestitve teles v zemljo bodo zrasla optimistična drevesa življenja. Nad vsako zakopano skulpturo bo stala tudi tabla s podobo pokopane figure, takšne kakršna je obstajala pred pokopom. Tabla je znak, osebni zapis posameznega likovnega dela, je spomin na podobo, ki naj tako presega prostor in čas, čutenje in misel slehernega trenutka. Telo v zemlji bo skozi fotografijo spominjalo na podobo nad zemljo in bo hkrati spomin na podobo v zemlji. Refleksija individualnih smrti (smrti posamezne skulpture) postavlja življenje v nov horizont, kjer se rojeva večji smisel, smisel razumevanja usode posameznika (družbe) in obvladovanje usode preko osebnega etosa.
Vera Stanković je izjemno občutljiva ustvarjalka. Prav telesa, ki jih ustvarja v glini, so dinamične plasti na katere opira odkrivanja lastnih ustvarjalnih stanj, stanj občutenja življenja in neposrednega spopada z njim. Podobe tistih, ki jih v realnem življenju ni, živijo z likovnim ustvarjanjem podob svojo imaginarno pot obstajanja, napolnjeno z domišljijo in posebnimi čustvenimi stanji.
Sarival Sosič
|
