KRISTINA RUTAR: O IZVORU VRST
Razstava
20. 4. 2018-24. 6. 2018
Lapidarij, Galerija Božidarja Jakca, Kostanjevica na Krki
O izvoru vrst je instalacija, katere izhodišče je knjiga znanstvenika Charlesa Darwina, On the Origin of Spieces. Instalacija je sestavljena iz kombinacije različnih materialov in medijev. Rdeča nič so abstraktni keramični kipi, katerih forma je dovršena z ovijanjem in obešanjem v prosojne tkanine. Projekt O izvoru vrst je razdeljen v štiri faze.
Faza 1 upodablja embrie, različnih vrst. Vrste so imaginativne, ne pripadajo nobenim realnim, živim bitjem. Forme so sorodne, tako kot so si embrii različnih vrst podobni, ko so v začetni fazi razvoja. Embrii visijo v kokonih, tkaninah različnih prosojnosti, ki nudijo kipu osebni prostor, intimo in zamaknjenost od gledalcev. Forma je razvita na podlagi deljenja celic po oploditvi. Prostor je obdan z visečimi prosojnimi tančicami, skozi katere obiskovalec prodira do kipov. Tako, kot so kipi zaščiteni v svoji tkanini in je viden skorajda le obris, je v to vlogo postavljen tudi človek.
Faza 2 prikazuje embrie v razvoju, je nadgradnja prve faze. Kipi so še vedno v visečih tkaninah, forme so še vedno abstraktne, vendar so bolj razvite, definirane. Obiskovalcu nudijo namige in asociacije, možnost povezave z že poznanimi bitji pri ustvarjanju imaginarnih vrst.
Faza 3 ponudi prostor s samo visečimi tkaninami. Konec razvoja embriov je odprt, tako kot je odprta naša prihodnost. Vse vrste življenja so v konstantnem, neprenehnem razvijanju, ki pa nam ni viden saj traja stoletja, tisočletja. Konstantno se prilagajamo okolici, da zagotovimo preživetje lastne vrste. Konec je odprt, da posamezniku omogočim lastno interpretacijo o možnem razvoju vrst.
Faza 4 je diametralno nasprotje prvih treh faz. Medtem ko so prvi trije prostori svetli, je zadnji zatemnjen, z rahlimi, delnimi osvetlitvami razbitih, razpadajočih ostankov kipov. Pri vstopu v prostor je z vsakim korakom obiskovalca prisoten oster zvok lomljenja – tla so prekrita z lističi porcelana, ki se pod težo posameznika lomijo. S tem želim, da obiskovalec ozavestit svojo vlogo in vpliv v svetu. Vsako naše dejanje vpliva na nekoga drugega, posredno ali neposredno. Zadnja faza je poklon vsem šibkim, tistim, ki iz takih ali drugačnih razlogov ne preživijo. V zadnji fazi iščem metaforične povezave med teorijo o preživetju najmočnejšega in sodobno družbo, v kateri kljub demokratičnim pridobitvam, žal še zmeraj velja podoben princip kot v Darwinovi teoriji. Pri človeški rasi se preživetje močnejših, sposobnejših žal širi tudi na družbeno področje in ne gre več le za fizično prilagajanje okoljskim pogojem. Močnejši prevladajo nad šibkejšimi. Prevlada večine nad manjšino, prevlada finančno močnejših nad finančno šibkejšimi, prevlada enega sistema nad drugim.
Kustosinja razstave je Barbara Rupel.
|
