Narodni muzej Slovenije - Metelkova, Maistrova ulica 1, 1000 Ljubljana

ŠTUDIJSKA ZBIRKA KERAMIKE IN STEKLA, STALNA RAZSTAVA

15. maj - 28. september

odprto
torek - nedelja: 10. - 18. ure

Avtorica: dr. Mateja Kos

Razstavljeni so predmeti, ki so pomembni mejniki v zgodovini oblikovanja keramike v Sloveniji in v Evropi. Izbrani so zlasti tisti, ki so v določenem obdobju inovativni, ker uvajajo nove tehnike in ki so značilni za čas ali za območje. Predmeti so razvrščeni glede na tipološke značilnosti in funkcijo (lekarniške posode, umetniški predmeti, kavni ali čajni servisi, krožniki, figurine ipd.). Znotraj vsake skupine je začrtan kronološki lok od najstarejšega do najmlajšega. Nekatere zveze med predmeti so polemične, kot na primer ročka za vino - majolika, druge pa oblikovne in tehnološke, na primer beloprstena keramika. Najstarejši predmet na razstavi je iz prazgodovine, najmlajši pa iz začetka 21. stoletja. Izbrani predmeti odražajo bogato tradicijo in vrhunsko kakovost lončarstva, industrijskega in unikatnega oblikovanja keramike pri nas.

Bustelli

Narodni muzej Slovenije - Metelkova, Maistrova ulica 1, 1000 Ljubljana

TRADICIONALNA IN SODOBNA KERAMIKA V SLOVENIJI

15. maj - 28. september

odprto
torek - nedelja: 10. - 18. ure

Avtorica: dr. Mateja Kos

Oblikovanje keramike ima v Sloveniji dolgo, kar tisočletno tradicijo. Skozi različna obdobja se je razvilo bogastvo oblik in okrasja, ki ni povezano samo z uporabnostjo predmetov, ampak sega čez meje vsakdanjosti in se spogleduje z umetnostjo. Morda je ravno Narodni muzej Slovenije - Metelkova pravšnje prizorišče prvega mednarodnega trienala UNICUM 09. Ko namreč primerjamo dosežke sodobne umetniške keramike s tradicijo, lahko razvojno linijo oblikovanja keramike beremo na dva načina: od najstarejše do današnje in obratno, od sodobnosti se poglobimo v vedno bolj oddaljeno preteklost. S tem se nam zgodovina keramike preplete v nit, s katero se povezuje ustvarjalnost naših prednikov s sodobnostjo, težnjo po uporabnosti pa zamenja težnja k umetnosti.
V zadnjih desetletjih je bilo veliko napisanega o ljudskemu lončarstvu. Ta rokodelska dejavnost, ki so se in se še z njo ukvarjajo mojstri, izšolani v duhu cehovstva in družinske tradicije, je v naši zavesti močno zasidrana. Tradicionalni dekorativni vzorci in oblike dosegajo vrhunsko kvaliteto in so organsko povezani z odnosom do slovenske tradicije, do naših korenin. Ljudsko lončarstvo je tisti segment keramičnega ustvarjanja, ki se podobno kot slovenski kozolec in majolika navezuje na nostalgično slovenskost, na narodno zavest, na vseprisotnost naše dediščine. V primerjavi z lončarstvom sta tako industrijska kot umetniška keramika veljali za manj kreativno, manj prvinsko dejavnost, za nekaj umetnega, neskladnega s slovensko tradicijo. Zlasti industrijska keramika je dolgo veljala za uničevalko tradicionalnih rokodelskih spretnosti.

Pred več kot tremi desetletji je nov zagon dobilo raziskovanje slovenske industrijske keramike, predvsem izdelkov tovarn, ki so na našem ozemlju delovale od sredine 18. stoletja do danes. Gre za industrijsko vejo, ki je ena prvih prešla na serijsko proizvodnjo (predvsem po zaslugi Angleža Josiaha Wedgwooda) in se povezala z novim poklicem, z industrijskim oblikovanjem. Med najpomembnejšimi so tovarna beloprstene keramike Žige Zoisa v Ljubljani, keramična tovarna v Kamniku, ki je pred kratkim po več kot stopetdesetih letih zaprla svoja vrata in Keramična industrija Liboje. Vsi trije izdelovalci so dosegali vrhunske rezultate, ljubljanska in celjska tovarna pa sta bili vsaka v svojem času v vrhu srednjeevropske keramične produkcije. Tudi tovarna Dekor v Ljubljani je predvsem zaradi povezav s Srednjo šolo za umetno obrt in s profesorji, ki so tam poučevali, dosegala vrhunske rezultate.

Ponovno ovrednotiti je treba le še segment oblikovanja keramike, ki je bistveno povezan s sodobnim ustvarjanjem, to pa je skupaj s tradicijo temelj narodove kulture. Gre za sodobno umetniško keramiko. Ta zvrst pri nas še išče svoje mesto v umetnosti in v zavesti. Glede na vrhunske uspehe in potencial slovenskih umetnikov in oblikovalcev ovir tudi za umetniško keramiko ne bi smelo biti. Pa so, med drugim tudi v tem, da nimamo šole, ki bi na akademskem nivoju izobraževala prav za oblikovanje v keramiki. V bistvu gre za keramično kiparstvo, a ne v smislu skice ali modela, kar glina pogosto pomeni pri klasičnem kiparstvu. Keramično kiparstvo ne obsega samo rokodelstva ali zgolj unikatnega oblikovanja. Gre za spoj vsega trojega, za umetniško sintezo, ki bi ustvarjanju v keramiki dala novo dimenzijo.
Nujno je torej na eno od slovenskih univerz uvesti študij keramike. In če smo že pri tem, nujno je ustanovili Akademijo uporabne umetnosti, kjer bi se šolali oblikovalci stekla, keramike, kovin, lesa ter tekstila in tako najpopolneje združili poznavanje materiala in tehnik z umetniško domišljijo in ustvarjalnostjo. Takšne ustanove imajo v vseh sosednjih državah in seveda tudi v vseh evropskih središčih. Urejen šolski sistem na področju likovne in uporabne umetnosti bi kreativnemu umetniškemu izražanju dal še dodaten zagon.
Slovensko oblikovanje postaja bolj in bolj prepoznavno. To kaže tudi vrsta nagrad našim oblikovalcem in umetnikom. Slovenskim ustvarjalcem ne manjka potenciala, le priložnost rabijo. Ena od njih, namreč, da se še bolj uveljavijo tudi v mednarodnem merilu, je gotovo prvi mednarodni trienale keramike UNICUM 2009.
Bogastvo in raznovrstnost keramičnega ustvarjanja na Slovenskem namreč poteka v sozvočju z dogajanjem na tem področju v tujini, obenem pa odraža dolga stoletja domače keramične tradicije. Oblikovanje keramike je namreč enakovreden sestavni del moderne in sodobne umetnosti. V svetu s tem materialom ustvarjajo najvidnejši umetniki, svoja dela pa razstavljajo na različnih razstavah, tudi preglednih in seveda mednarodnih. S Prvim mednarodnim trienalom keramike se bo tudi pri nas vzpostavila tradicija rednega razstavljanja, tako kot je že uveljavljena na drugih področjih umetniškega ustvarjanja. Tako bo nemara lažje doseči zastavljene cilje: vzpostavitev sistema šolanja na srednjem in visokošolskem nivoju, uveljavitev oblikovanja keramike v sodobnem umetniškem ustvarjanju in prodor na druga področja, kot je na primer industrijsko oblikovanje.